Zapri oglas

Pred prihodom Macov s čipi Apple Silicon so se pri predstavitvi zmogljivosti novih modelov pri Applu osredotočali predvsem na uporabljeni procesor, število jeder in taktno frekvenco, čemur so dodali še velikost operativnega pomnilnika tipa RAM. Danes pa je malo drugače. Odkar so prispeli lastni čipi, se velikan iz Cupertina poleg števila uporabljenih jeder, specifičnih motorjev in velikosti enotnega pomnilnika osredotoča na še en precej pomemben atribut. Govorimo seveda o tako imenovani pasovni širini pomnilnika. Toda kaj pravzaprav določa pasovno širino pomnilnika in zakaj Apple nenadoma tako zanima?

Čipi iz serije Apple Silicon temeljijo na precej nekonvencionalnem dizajnu. Potrebne komponente, kot so CPE, GPE ali Neural Engine, si delijo blok tako imenovanega poenotenega pomnilnika. Namesto operativnega pomnilnika gre za skupni pomnilnik, dostopen vsem omenjenim komponentam, kar zagotavlja bistveno hitrejše delo in splošno boljše delovanje celotnega specifičnega sistema. Praktično potrebnih podatkov ni treba prepisovati med posameznimi deli, saj so zlahka dostopni vsem.

Ravno pri tem igra razmeroma pomembno vlogo prej omenjena prepustnost pomnilnika, ki določa, kako hitro se lahko konkretni podatki dejansko prenašajo. Osvetlimo pa tudi določene vrednote. Tak čip M1 Pro na primer ponuja prepustnost 200 GB/s, čip M1 Max nato 400 GB/s, pri vrhunskem naboru čipov M1 Ultra hkrati celo do 800 GB/ s. To so relativno velike vrednosti. Ko pogledamo konkurenco, v tem primeru konkretno Intel, njegovi procesorji serije Intel Core X ponujajo prepustnost 94 GB/s. Po drugi strani pa smo v vseh primerih poimenovali tako imenovano maksimalno teoretično pasovno širino, ki se v realnem svetu morda niti ne pojavlja. Vedno je odvisno od specifičnega sistema, njegove delovne obremenitve, napajanja in drugih vidikov.

m1 jabolčni silicij

Zakaj se Apple osredotoča na prepustnost

A pojdimo k temeljnemu vprašanju. Zakaj je Apple postal tako zaskrbljen zaradi pasovne širine pomnilnika s prihodom Apple Silicon? Odgovor je precej preprost in povezan s tem, kar smo omenili zgoraj. Velikan iz Cupertina ima v tem primeru koristi od poenotene pomnilniške arhitekture, ki temelji na prej omenjenem poenotenem pomnilniku in želi zmanjšati redundanco podatkov. Pri klasičnih sistemih (s klasičnim procesorjem in DDR operativnim pomnilnikom) bi bilo treba to prepisovati z enega mesta na drugega. V tem primeru logično prepustnost ne more biti na enaki ravni kot Apple, kjer si komponente delijo ta en sam pomnilnik.

Apple ima v tem pogledu očitno prednost in se tega zelo dobro zaveda. Prav zato je razumljivo, da se rad pohvali s temi na prvi pogled všečnimi številkami. Hkrati, kot že omenjeno, večja pasovna širina pomnilnika pozitivno vpliva na delovanje celotnega sistema in zagotavlja njegovo večjo hitrost.

.