Daniel Hruška Leta 2010 je Steve Jobs ponosno predstavil iPhone 4. Poleg popolnoma novega dizajna je prinesel izjemno ločljivost zaslona v mobilni napravi. V površino z diagonalo 3,5″ (8,89 cm) je Apple, oziroma njegov dobavitelj zaslona, uspel namestiti matriko slikovnih pik dimenzij 640 × 960, gostota tega zaslona pa je 326 PPI (pikslov na palec). . Ali prihajajo dobri zasloni tudi za računalnike Mac?
Najprej opredelimo pojem "retina zaslon". Mnogi mislijo, da je to le nekakšna marketinška oznaka, ki si jo je Apple preprosto izmislil. Da in ne. Zasloni z visoko ločljivostjo so bili tu že pred iPhonom 4, a niso bili uporabljeni v potrošniški sferi. Na primer, zasloni, ki se uporabljajo v radiologiji in drugih medicinskih področjih, kjer je dobesedno vsaka pika in podrobnost v sliki pomembna, dosegajo spoštljivo gostoto slikovnih pik v območju 508 do 750 PPI. Te vrednosti nihajo na meji človeškega vida pri "najostrejših" posameznikih, kar omogoča, da se ti prikazi razvrstijo kot Razred I prikazovalniki 1. razreda. Proizvodna cena takih panelov je seveda zelo visoka, zato jih v zabavni elektroniki zagotovo še nekaj časa ne bomo videli.
Če se vrnemo k iPhonu 4, se spomnite Applove trditve: "Človeška mrežnica ne more razlikovati posameznih slikovnih pik pri gostotah nad 300 PPI." Le nekaj tednov nazaj je bila predstavljena tretja generacija iPada z dvakrat višjo ločljivostjo zaslona v primerjavi s prejšnjimi generacijami. Prvotnih 768 × 1024 smo povečali na 1536 × 2048. Če upoštevamo velikost diagonale 9,7″ (22,89 cm), dobimo gostoto 264 PPI. Vendar Apple ta zaslon imenuje tudi Retina. Kako je to mogoče, ko pa je pred dvema letoma trdil, da je potrebna gostota nad 300 PPI? Enostavno. Teh 300 PPI velja le za mobilne telefone ali naprave, ki so na enaki razdalji od mrežnice kot mobilni telefon. Na splošno ljudje iPad držijo nekoliko dlje od oči kot iPhone.
Če bi na nek način posplošili definicijo "mrežnice", bi zvenela takole:"Retina zaslon je zaslon, kjer uporabniki ne morejo razlikovati posameznih slikovnih pik." Kot vsi vemo, na različne zaslone gledamo z različnih razdalj. Velik namizni monitor imamo na desetine centimetrov dlje od naše glave, tako da 300 PPI ni potrebno, da bi prevarali oči. Na enak način MacBooki ležijo na mizi ali v naročju nekoliko bližje očem kot veliki monitorji. Na podoben način lahko obravnavamo tudi televizorje in druge naprave. Lahko rečemo, da mora imeti vsaka kategorija zaslonov glede na njihovo uporabo določeno omejitev gostote slikovnih pik. Edini parameter, ki mora nekdo določiti je le razdalja od oči do zaslona. Če ste gledali glavno besedo ob razkritju novega iPada, ste morda ujeli kratko razlago Phila Schillerja.
Kot lahko opazimo, zadostuje 300 PPI za iPhone na razdalji 10″ (približno 25 cm) in 264 PPI za iPad na razdalji 15″ (približno 38 cm). Če opazujemo te razdalje, so slikovne pike iPhona in iPada z vidika opazovalca približno enake velikosti (ali majhne do nevidne). Podoben pojav lahko opazimo tudi v naravi. To ni nič drugega kot sončni mrk. Luna ima 400-krat manjši premer od Sonca, a je hkrati 400-krat bližje Zemlji. Med popolnim mrkom Luna preprosto prekrije celotno vidno površino Sonca. Brez druge perspektive bi lahko mislili, da sta obe telesi enako veliki. Vendar sem se že oddaljil od elektronike, morda pa vam je ta primer pomagal razumeti vprašanje - razdalja je pomembna.
Richard Gaywood iz TUAW je opravil svoje izračune z uporabo iste matematične formule kot na sliki iz osrednjega govora. Čeprav je sam ocenil razdalje gledanja (11″ za iPhone in 16″ za iPad), to dejstvo ni vplivalo na rezultat. Toda o čemer je mogoče ugibati, je oddaljenost oči od velikanske površine 27-palčnega iMaca. Delovno mesto si vsak prilagodi svojim potrebam, enako velja za oddaljenost od monitorja. Moral bi biti približno za dolžino roke, a spet – dvometrski mladenič ima gotovo precej daljšo roko kot drobna dama. V tabeli pod tem odstavkom sem poudaril vrstice z vrednostmi 27-palčnega iMaca, kjer lahko jasno vidite, koliko razdalje igra vlogo. Človek ne sedi ves dan vzravnano na stolu za računalnikom, ampak se rad nasloni s komolcem na mizo, s čimer ima glavo manj oddaljeno od zaslona.
Kaj je še razbrati iz zgornje tabele? Da skoraj vsi računalniki apple niti danes niso tako slabi. Na primer, zaslon 17-palčnega MacBook Pro lahko opišemo kot "mrežnico" pri razdalji gledanja 66 cm. Vendar bomo na razstavo znova vzeli iMac s 27-palčnim zaslonom. Teoretično bi zadoščalo le povečanje ločljivosti na manj kot 3200 × 2000, kar bi bil gotovo nek napredek, a z vidika marketinga vsekakor ne gre za »WOW efekt«. Podobno zasloni MacBook Air ne bi potrebovali občutnega povečanja števila slikovnih pik.
Potem je tu še ena morda nekoliko bolj kontroverzna možnost – dvojna ločljivost. Šlo je skozi iPhone, iPod touch in nedavno iPad. Bi radi 13-palčni MacBook Air in Pro z ločljivostjo zaslona 2560 x 1600? Vsi elementi GUI bi ostali enake velikosti, vendar bi bili lepo upodobljeni. Kaj pa iMac z ločljivostjo 3840 x 2160 in 5120 x 2800? To zveni zelo mamljivo, kajne? Hitrost in zmogljivost današnjih računalnikov nenehno naraščata. Internetna povezava (vsaj doma) dosega več deset do sto megabitov. SSD diski začenjajo izpodrivati klasične trde diske, s čimer hitro povečujejo odzivnost operacijskega sistema in aplikacij. In zasloni? Razen uporabe novejših tehnologij ostaja njihova ločljivost že vrsto let smešno enaka. Ali je človeštvo obsojeno na večno gledanje kariraste slike? Zagotovo ne. V mobilnih napravah nam je to bolezen že uspelo izkoreniniti. Zdaj logično mora prihajajo tudi prenosni in namizni računalniki.
Preden kdo trdi, da je to nesmiselno in da današnji sklepi povsem zadostujejo – niso. Če bi bili kot človeštvo zadovoljni s trenutnim stanjem, verjetno ne bi niti prišli iz jam. Vedno je prostor za izboljšave. Zelo živo se spominjam odzivov po predstavitvi iPhona 4, na primer: »Zakaj potrebujem takšno ločljivost v mobitelu?« Praktično neuporabno, a slika je videti veliko boljša. In to je bistvo. Naredite slikovne pike nevidne in sliko na zaslonu približajte resničnemu svetu. To se tukaj dogaja. Zglajena slika je našim očem videti veliko bolj prijetna in naravna.
Kaj manjka Applu, da bi predstavil fine zaslone? Najprej same plošče. Izdelava zaslonov z ločljivostjo 2560 x 1600, 3840 x 2160 ali 5120 x 2800 danes ni problem. Vprašanje ostaja, kakšni so njihovi trenutni proizvodni stroški in ali bi se Applu splačalo tako drage plošče namestiti že letos. Nova generacija procesorjev Ivski most že je pripravljen za zaslone z ločljivostjo 2560 × 1600. Apple že ima dovolj moči za upravljanje zaslonov retina, vsaj kar zadeva MacBook.
Z dvakrat večjo ločljivostjo lahko predvidevamo dvakrat večjo porabo energije, tako kot novi iPad. MacBooki se že vrsto let ponašajo z zelo solidno vzdržljivostjo in Apple se temu privilegiju zagotovo ne bo odpovedal niti v prihodnje. Rešitev je v nenehnem zmanjševanju porabe notranjih komponent, predvsem pa v povečevanju kapacitete baterije. Zdi se, da je tudi ta problem rešen. Novi iPad vključuje baterijo, ki ima skoraj enake fizične dimenzije kot baterija iPad 2 in ima 70% večjo kapaciteto. Predvidevamo lahko, da ga bo Apple želel dobaviti tudi v drugih mobilnih napravah.
Že imamo potrebno strojno opremo, kaj pa programska oprema? Da bodo aplikacije bolje izgledale pri višjih ločljivostih, jih je treba nekoliko grafično predelati. Pred nekaj meseci sta beta različici Xcode in OS X Lion pokazali znake prihoda retina zaslonov. V preprostem pogovornem oknu je šel vklopiti tako imenovani »HiDPI način«, ki je podvojil ločljivost. Seveda uporabnik ni mogel opaziti nobenih sprememb na trenutnih zaslonih, vendar že ta možnost nakazuje, da Apple testira prototipe MacBook z zasloni retina. Potem morajo seveda priti sami razvijalci aplikacij tretjih oseb in dodatno spremeniti svoja dela.
Kaj menite o finih zaslonih? Osebno verjamem, da bo njihov čas zagotovo prišel. Letos bi si lahko predstavljal MacBook Air in Pro z ločljivostjo 2560 x 1600. Ne le, da ju bo zagotovo lažje izdelati kot 27-palčne pošasti, predvsem pa predstavljata največji delež prodanih računalnikov Apple. MacBook z zaslonom retina bi pomenil velik preskok pred konkurenco. Pravzaprav bi za nekaj časa postali popolnoma nepremagljivi.
Absolutno odličen članek! Odkar sem dobil iPhone 4, mi je bilo težko gledati te grobe rastre. Na mojem MacBooku je 1280x800 popolnoma bedna. Ko imam na doku v trgovini z aplikacijami kolesce za obvestila o e-pošti ali posodobitvah, pravzaprav ne morem prepoznati, za kakšno številko gre – številka »4«, sestavljena iz 10 slikovnih pik, je komaj prepoznavna. Retina zasloni na MacBookih bodo velik in predvsem nujen napredek, ki ga prav čakam.
Absolutno se strinjam. Na mojem 24-palčnem monitorju z ločljivostjo FullHD so značke prav tako pomanjkljive in včasih moram uganiti številko.
"Novi iPad vsebuje baterijo, ki ima skoraj enake fizične dimenzije ..." ali ne bi moralo biti več "fizičnih" dimenzij?
Seveda, hvala za opozorilo.
Nočem kopati, ampak nobena od omenjenih naprav nima ločljivosti 4x, ampak samo 2x, če bi bila 4x, ima novi ipad 4096×3072, kar bi bilo sigurno lepo, ampak v resnici ima ločljivost. 2x višji od originala, pa tudi iPhone in iPod Touch. Sicer pa verjamem, da se bo Apple domislil tega, torej tudi razloga, zakaj sem kupil 13″ Air in ne Proja, ker ima Air boljši zaslon.
Lahko koplješ, a nimaš prav. Vzame se po številu slikovnih pik - stari iPhone 320 x 480 = 153 in novi iPhone 600 x 640 = 960, stari ipad 614 x 400 = 1024 760 in novi iPad 7782 x 40 = 2048, kar je točno 1536. krat toliko. :)
No število pikslov je eno, sama ločljivost pa drugo ;) ločljivost je 2x to in Apple sam pravi tako in število pikslov je 4x to, vendar članek zamenjuje ločljivost in število pikslov in to je nesmisel. Na koncu, ja, tako je, da se je vsaka posamezna postavka ločljivosti podvojila, tako da se je ločljivost podvojila v številkah (1024×2 = 2048 in 768×2 = 1536 in ker je 2x postavka, ki se je povečala za 2x , tako da je končno število slikovnih pik 2 × 2, kar temelji na tem, kako je to število izračunano 1024 × 768, tj. iz izračuna (1024 × 2) x (768 × 2) = X, če odstranimo elemente ločljivosti, potem X = 4, če ne X = 3,1 MPix) tukaj se v glavnem motijo 2 enoti, tj. površina ali ekvivalent površine (število slikovnih pik) in višina/širina, tj. ločljivost. To je kot valjanje centimetrov in kvadratnih centimetrov, seveda, če se širina in višina povečata za 2x, se bo površina početverila. Torej nimate prav.
Ja, prav imaš. Resolucija res ni enakovredna številu slikovnih pik.