Zapri oglas

Don Melton, eden od ljudi, ki stojijo za razvojem prve različice Safarija, je na svojem blogu pisal o skrivnostnem procesu, ki je obkrožal razvoj internetnega brskalnika. Ko Apple še ni imel svojega brskalnika, so lahko uporabniki izbirali med takrat obstoječim Internet Explorerjem za Mac, Firefoxom ali nekaj drugimi alternativami. Vendar se je Steve Jobs odločil, da bi bilo najbolje imeti brskalnik po meri vnaprej nameščen v operacijskem sistemu. Zato je Scottu Forstallu dodelil nadzor nad razvojno skupino, ki jo je vodil Melton.

Steve Jobs predstavi Safari kot "še eno stvar ..."

Razvoj brskalnika je precej drugačen od razvoja druge programske opreme. Ker v notranjem okolju ne morete preživeti s peščico beta preizkuševalcev, je treba brskalnik preizkusiti na tisočih straneh, da zagotovite pravilno upodabljanje strani. Vendar je bil to problem, saj je bil brskalnik, kot večina projektov, ustvarjen v skrajni tajnosti. Težava za Meltona je bila že v iskanju ljudi, saj jim ni smel povedati, kaj bodo delali, preden so sprejeli delo.

Tudi drugi delavci v kampusu niso smeli vedeti, na čem dela ta manjša ekipa. Brskalnik je bil ustvarjen za zaprtimi vrati. Forstall je zaupal Metnu, kar je po njegovih besedah ​​ena od mnogih stvari, zaradi katerih je postal odličen šef. Ironično, Forstall je bil lani odpuščen prav zaradi arogance in nepripravljenosti na sodelovanje. Melton se ni bal notranjega uhajanja. Twitter in Facebook še nista obstajala in nihče z dovolj pameti ne bi blogal o projektu. Tudi preizkuševalci beta so bili zelo zaupni, čeprav so bili ustrezno nadzorovani.

Edina nevarnost je bila torej v zapisih strežnika. Vsak internetni brskalnik je ob obisku spletne strani identificiran predvsem po imenu, številki različice, platformi in nenazadnje IP naslovu. In to je bil problem. Leta 1990 je nekemu računalničarju uspelo zavarovati vse statične naslove IP omrežja razreda A, ki jih je imel Apple takrat skoraj 17 milijonov.

To bi lastnikom spletnih mest omogočilo, da zlahka odkrijejo, da je bil obisk iz Applovega kampusa, pri čemer brskalnik identificirajo z neznanim imenom. V tistem trenutku bi se lahko kdo pošalil, da Apple ustvarja svoj internetni brskalnik. Ravno to je moral Melton preprečiti, da bi lahko Steve Jobs osupnil vse na MacWorld 2003 7. januarja. Melton je prišel na pametno idejo, kako skriti Safari pred javnostjo.

Spremenil je niz, ki je vseboval uporabniškega agenta, tj. identifikator brskalnika, da je predstavljal drug brskalnik. Sprva se je Safari (projekt je bil še daleč od uradnega imena) trdil, da je Internet Explorer za Mac, nato pa se je pol leta pred izidom pretvarjal, da je Mozillin Firefox. Vendar je bil ta ukrep potreben samo v kampusu, zato so dani niz spremenili, da je omogočil prikaz pravega uporabniškega agenta. Posebej je bil potreben za testiranje združljivosti na velikih mestih tistega časa. Da niz s pravim uporabniškim agentom ni onemogočen niti v končni različici, so se razvijalci domislili še ene pametne rešitve - niz se je samodejno vključil po določenem datumu, to je bil 7. januar 2003, ko je bila javna beta različica tudi izdal. Po tem se brskalnik ni več skrival za drugimi in je ponosno objavil svoje ime v dnevnikih strežnika - Safari. Toda kako je brskalnik prišel do tega imena, to je to druga zgodba.

7. januarja je med drugim Safari praznoval deseti rojstni dan od svojega nastanka. Danes ima globalni delež pod 10 %, s čimer je 4. najbolj uporabljan brskalnik, kar ni slabo glede na to, da se uporablja izključno na platformi Mac (v 11. različici je zapustil Windows).

[youtube id=T_ZNXQujgXw width=”600″ height=”350″]

Vir: Donmelton.com
Teme: ,
.