Zapri oglas

Minilo je natanko sedem let, odkar je Steve Jobs na odru pred občinstvom predstavil iPhone, mobilni telefon, ki je spremenil celotno industrijo in sprožil revolucijo pametnih telefonov. Konkurenti so se na novopredstavljeni telefon različno odzvali, vendar sta njihova reakcija in hitrost odziva določala njihovo prihodnost v prihodnjih letih. Steve Ballmer se je iPhonu smejal in hvalil svojo strategijo z Windows Mobile. Dve leti kasneje je bil celoten sistem okleščen in ima s trenutnim Windows Phone 8 nekajodstotni delež.

Sprva je Nokia popolnoma ignorirala iPhone in poskušala še naprej spodbujati svoj Symbian in kasneje njegovo različico, prijazno do dotika. Delnica je sčasoma strmo padla, podjetje je prilagodilo Windows Phone in na koncu prodalo svoj celoten mobilni oddelek Microsoftu za delček tistega, kar je nekoč stal. Blackberry se je lahko ustrezno odzval šele v začetku lanskega leta, podjetje pa je trenutno tik pred stečajem in pravzaprav ne ve, kaj bi s samim seboj. Palm se je odzval precej živahno in uspel pripeljati še danes hvaljeni WebOS in z njim telefon Palm Pré, vendar je bilo podjetje zaradi ameriških operaterjev in težav z dobavitelji komponent na koncu prodano HP-ju, ki je pokopal celoten WebOS, sistem pa zdaj spominja na svoj nekdanji potencial le na pametnih TV zaslonih LG.

Najhitreje se je lahko odzval Google s svojim operacijskim sistemom Android, ki je v obliki T-Mobile G1/HTC Dream prišel manj kot leto in pol po začetku prodaje iPhona. Je pa bila do oblike Androida, ki ga je Google takrat uradno predstavil, in po zaslugi knjige še daleč Boj: Kako sta se Apple in Google spopadla in začela revolucijo lahko se tudi kaj naučimo v zakulisju.

Leta 2005 je bila situacija pri mobilnih telefonih in operaterjih bistveno drugačna. Oligopol nekaj podjetij, ki obvladujejo mobilna omrežja, je narekoval celoten trg in telefoni so nastajali tako rekoč le po naročilu operaterjev. Nadzorovali niso le vidike strojne opreme, temveč tudi programsko opremo in svoje storitve zagotavljali le v svojem peskovniku. Poskus razvijanja kakršne koli programske opreme je bil bolj ali manj izguba denarja, ker ni bilo nobenega standarda med telefoni. Samo Symbian je imel več med seboj nezdružljivih različic.

Google je takrat želel svoje iskanje potisniti v mobilne telefone, da bi to dosegel, pa je moral vse sporočiti prek operaterjev. Vendar so operaterji pri iskanju raje izbrali melodije zvonjenja, ki so jih prodajali sami, rezultati iz Googla pa so bili prikazani šele na zadnjih mestih. Poleg tega se je podjetje Mountain View soočilo še z eno grožnjo in to je bil Microsoft.

Njegovi Windows CE, takrat znani kot Windows Mobile, so postajali precej priljubljeni (čeprav je bil njihov delež zgodovinsko gledano vedno pod 10 odstotki), Microsoft pa je takrat tudi začel promovirati lastno iskalno storitev, ki se je kasneje preoblikovala v današnji Bing. Google in Microsoft sta bila tekmeca že takrat in če bi z naraščajočo priljubljenostjo Microsofta forsirala svoje iskanje na račun Googla in ga sploh ne ponudila kot možnost, bi obstajala realna nevarnost, da bi podjetje počasi izgubilo edini vir denarja v tistem času, ki je prišel iz oglasov v rezultatih iskanja. Vsaj tako so mislili Googlovi uradniki. Podobno je Microsoft z Internet Explorerjem popolnoma ubil Netscape.

Google je vedel, da bo za preživetje v mobilni dobi potreboval več kot le integracijo svojega iskanja in aplikacije za dostop do svojih storitev. Zato je leta 2005 kupil startup programske opreme Android, ki ga je ustanovil nekdanji Applov uslužbenec Andy Rubin. Rubinov načrt je bil ustvariti odprtokodni mobilni operacijski sistem, ki bi ga lahko vsak proizvajalec strojne opreme brezplačno implementiral na svoje naprave, za razliko od licenčnega Windows CE. Googlu je bila ta vizija všeč in je Rubina po nakupu imenoval za vodjo razvoja operacijskega sistema, katerega ime je obdržal.

Android naj bi bil v marsičem revolucionaren, v nekaterih pogledih bolj revolucionaren kot iPhone, ki ga je Apple kasneje predstavil. Imel je integracijo priljubljenih Googlovih spletnih storitev, vključno z zemljevidi in YouTubom, lahko je imel odprtih več aplikacij hkrati, imel je popoln internetni brskalnik, vključeval pa naj bi tudi centralizirano trgovino z mobilnimi aplikacijami.

Strojna oblika takratnih telefonov Android pa naj bi bila povsem drugačna. Najbolj priljubljeni pametni telefoni v tistem času so bile naprave BlackBerry, po njihovem zgledu je imel prvi prototip Androida s kodnim imenom Sooner strojno tipkovnico in zaslon brez dotika.

9. januarja 2007 je bil Andy Rubin na poti v Las Vegas z avtomobilom, da bi se srečal s proizvajalci strojne opreme in prevozniki. Med potovanjem je Steve Jobs razkril svojo vstopnico na trg mobilnih telefonov, zaradi česar je Apple pozneje postal najvrednejše podjetje na svetu. Rubin je bil nad nastopom tako navdušen, da je ustavil avto in si ogledal preostanek prenosa. Takrat je svojim kolegom v avtu rekel: "Sranje, verjetno ne bomo dali na trg tega [prej] telefona."

Čeprav je bil Android na nek način naprednejši od prvega iPhonea, je Rubin vedel, da bo moral ponovno razmisliti o celotnem konceptu. Z Androidom je igral na tisto, kar je bilo uporabnikom všeč pri telefonih BlackBerry – kombinacijo odlične strojne tipkovnice, elektronske pošte in solidnega telefona. A Apple je povsem spremenil pravila igre. Namesto strojne tipkovnice je ponudil virtualno, ki pa, čeprav ni niti približno tako natančna in hitra, ni ves čas zasedla polovice zaslona. Zahvaljujoč vmesniku na dotik z enim gumbom strojne opreme na sprednji strani pod zaslonom je lahko imela vsaka aplikacija po potrebi svoje krmilnike. Poleg tega je bil Sooner grd že od čudovitega iPhona, kar naj bi nadomestil revolucionarni Android.

Rubin in njegova ekipa so takrat menili, da je to tvegano. Zaradi velikih sprememb v konceptu so Soonerja ukinili in v ospredje je prišel prototip s kodnim imenom Dream, ki je imel zaslon na dotik. Predstavitev je bila tako prestavljena na jesen 2008. Pri njegovem razvoju so se Googlovi inženirji osredotočali na vse, česar iPhone ni zmogel, da bi Dream dovolj razlikoval. Konec koncev so na primer še vedno imeli za pomanjkljivost odsotnost strojne tipkovnice, zato je imel prvi telefon s sistemom Android, T-Mobile G1, znan tudi kot HTC Dream, izvlečni del za tipkanje tipke in majhno drsno kolesce.

Po predstavitvi iPhona se je pri Googlu čas ustavil. Najbolj tajen in ambiciozen projekt pri Googlu, za katerega so mnogi več kot dve leti porabili 60-80 ur na teden, je tisto jutro zastarel. Šest mesecev dela s prototipi, ki bi morali rezultirati v končnem izdelku, predstavljenem konec leta 2007, je šlo v nič, celoten razvoj pa so prestavili še za eno leto. Rubin sodelavec Chris DeSalvo je komentiral: »Kot potrošnik sem bil navdušen. Toda kot Googlov inženir sem mislil, da bomo morali začeti znova."

Medtem ko je bil iPhone nedvomno največja zmaga Steva Jobsa, saj je Apple dvignil nad vsa druga podjetja in še danes predstavlja več kot 50 odstotkov vseh prihodkov v Infinity Loop 1, je bil udarec v rebra za Google – vsaj njegov oddelek za Android.

.