Zapri oglas

Ko je Apple na razvijalski konferenci WWDC 2020 predstavil svojo namero o prehodu s procesorjev Intel na lastno rešitev v obliki Apple Silicon, je uspel pritegniti veliko pozornosti. Kot je omenil velikan, se je pripravljal na razmeroma temeljit korak v obliki popolne spremembe arhitekture – od svetovno najbolj razširjenega x86, na katerem so zgrajeni procesorji, kot sta Intel in AMD, do arhitekture ARM, ki na po drugi strani pa je značilen za mobilne telefone in podobne naprave. Kljub temu je Apple obljubil znatno povečanje zmogljivosti, nižjo porabo energije in številne druge prednosti.

Zato ni presenetljivo, da so bili ljudje sprva skeptični. Sprememba je prišla šele po nekaj mesecih, ko je bil razkrit prvi trio Applovih računalnikov, opremljenih s čipom M1. Res je prišel s precej dih jemajočo zmogljivostjo in nizko porabo, s čimer je Apple jasno dokazal, kakšen potencial se pravzaprav skriva v čipih Apple Silicon. Ob tem pa so se pridelovalci jabolk srečali s prvimi pomanjkljivostmi. Te temeljijo na spremembi same arhitekture, ki je žal vplivala na nekatere aplikacije. Popolnoma smo izgubili celo možnost namestitve Windows prek Boot Campa.

Drugačna arhitektura = različne težave

Pri postavitvi nove arhitekture je potrebno pripraviti tudi samo programsko opremo. Apple je seveda na začetku optimiziral vsaj svoje domače aplikacije, za pravilno delovanje drugih programov pa se je moral zanesti na hitro odzivnost razvijalcev. Aplikacije, napisane za macOS (Intel), ni mogoče zagnati v sistemu macOS (Apple Silicon). Ravno zato se je pojavila rešitev Rosetta 2. Je posebna plast, ki prevaja izvorno kodo in jo lahko izvaja tudi na novejši platformi. Prevod seveda zagrizne v izvedbo, a na koncu vse deluje tako, kot mora.

Slabše je v primeru namestitve Windows prek Boot Campa. Ker so prejšnji računalniki Mac imeli bolj ali manj enake procesorje kot vsi drugi računalniki, je imel sistem izvorni pripomoček Boot Camp. Z njegovo pomočjo je bilo mogoče poleg macOS namestiti še Windows. Vendar smo zaradi spremembe arhitekture to možnost izgubili. V zgodnjih dneh čipov Apple Silicon je bila prav ta težava prikazana kot največja od vseh, saj so Applovi uporabniki izgubili možnost namestitve operacijskega sistema Windows in naleteli na pomanjkljivosti pri morebitni virtualizaciji, čeprav obstaja posebna izdaja sistema Windows za ARM.

iPad Pro M1 fb

Težava je bila hitro pozabljena

Kot smo že omenili, je bila v samih začetkih projekta Apple Silicon odsotnost Boot Campa prikazana kot največja pomanjkljivost. Čeprav je bilo v to smer slišati precej ostre kritike, je bila resnica na celotno situacijo zelo hitro pozabljena. O tej pomanjkljivosti se v jabolčnih krogih praktično ne govori več. Če bi radi uporabljali Windows na Macu (Apple Silicon) v stabilni in agilni obliki, potem vam ne preostane drugega, kot da plačate licenco za programsko opremo Parallels Desktop. Lahko poskrbi vsaj za njegovo zanesljivo virtualizacijo.

Vprašanje je tudi, kako je pravzaprav mogoče, da so ljudje tako hitro pozabili na to nekoč neizogibno pomanjkanje? Čeprav lahko za nekatere odsotnost Boot Campa predstavlja temeljno težavo – na primer z delovnega vidika, ko macOS nima na voljo potrebne programske opreme – se za veliko večino (navadnih) uporabnikov to praktično ne spremeni. karkoli. To je razvidno tudi iz dejstva, da omenjeni program Parallels praktično nima konkurence in je tako edina zanesljiva programska oprema za virtualizacijo. Za druge se preprosto ne splača vlagati precej denarja in časa v razvoj. Na kratko in preprosto lahko rečemo, da so ljudje, ki bi pozdravili virtualizacijo/Windows na Macu, veliko premajhna skupina uporabnikov. Vas odsotnost Boot Campa na novih Macih z Apple Silicon moti ali vas to pomanjkanje ne zadeva?

.