Zapri oglas

Trenutno se zdi, da se doba licenčne programske opreme na čelu z Microsoft Windows, ki je pri nas prevladovala več desetletij, dokončno končuje. Licenčni model programske opreme je do nedavnega veljal za edini možni pristop k prodaji računalniške tehnologije.

Mnenje, da je pot licenčne programske opreme edina pravilna, se je uveljavilo v devetdesetih letih 20. stoletja na podlagi izjemnega uspeha Microsofta in je bilo vedno dodatno potrjeno z nekaterimi integriranimi napravami tistega časa, kot so Amiga, Atari ST, Acorn , Commodore ali Archimedes.

Takrat je bil Apple edino podjetje, ki je izdelovalo integrirane naprave brez kakršnega koli vmešavanja Microsofta, za Apple pa so bili tudi zelo težki časi.

Ker je bil model licenčne programske opreme viden kot edina izvedljiva rešitev, je bilo nato veliko poskusov, da bi sledili Microsoftu in tudi ubrali pot licenčne programske opreme. Verjetno najbolj poznan je IBM-ov OS/2, a sta s svojimi rešitvami prišla tudi Sun s sistemom Solaris ali Steve Jobs s svojim NeXTSTEP.

Toda dejstvo, da nihče ni mogel doseči enake stopnje uspeha s svojo programsko opremo kot Microsoft, je nakazovalo, da je nekaj resno narobe.

Izkazalo se je, da model licenčne programske opreme, za katerega se je odločil Microsoft, ni najbolj pravilna in uspešna možnost, a ker je Microsoft v devetdesetih letih vzpostavil monopol, ki se ga nihče ni mogel braniti, in ker je desetletja zlorabljal svoje strojne partnerje, je lahko premagal z vašo licenčno programsko opremo. Pri vsem tem mu je ves čas pomagalo medijsko poročanje o svetu tehnologije, ki je prikrivalo napake in nepoštene prakse Microsofta ter ga vedno slepo poveličevalo, in to kljub negodovanju neodvisnih novinarjev.

Drugi poskus testiranja licenčnega modela programske opreme je bil v zgodnjih 21-ih, ko Palm ni uspel pri prodaji svojega osebnega digitalnega pomočnika (PDA). Takrat so vsi svetovali Palmu, glede na trenutni trend, točno to, kar bi svetoval Microsoft, to je razdelitev poslovanja na programski in strojni del. Čeprav je tedanjemu ustanovitelju Palma Jeffu ​​Hawkinsu uspelo s podobno strategijo kot Apple priti na trg s Treosom, torej pionirjem med pametnimi telefoni, je prihajajoče nadaljevanje Microsoftovega modela Palm pripeljalo na rob propada. Podjetje se je razdelilo na programski del PalmSource in strojni del PalmOne, edina posledica tega je bila, da so bili kupci res zmedeni in jim to zagotovo ni prineslo nobene koristi. Toda tisto, kar je na koncu popolnoma ubilo Palm, je bil pravzaprav iPhone.

Apple se je konec devetdesetih odločil za nekaj povsem nezaslišanega v času prevlade licenčne programske opreme, in sicer za proizvodnjo integriranih naprav. Apple se je pod vodstvom Steva Jobsa osredotočil na nekaj, česar takrat v računalniškem svetu ni mogel ponuditi nihče - inovativno, kreativno in tesno povezavo med strojno in programsko opremo. Kmalu se je domislil integriranih naprav, kot sta novi iMac ali PowerBook, ki niso bile več samo naprave, nezdružljive z operacijskim sistemom Windows, ampak tudi presenetljivo inovativne in ustvarjalne.

Leta 2001 pa se je Apple domislil takrat še povsem neznane naprave iPod, ki je do leta 2003 osvojila ves svet in Applu prinesla enormne dobičke.

Kljub dejstvu, da mediji, ki so poročali o svetu računalniške tehnologije, niso upoštevali smeri, v katero so te tehnologije začele iti, je Microsoftov prihodnji razvoj počasi postajal jasen. Zato je med letoma 2003 in 2006 začel delati na lastni variaciji na temo iPoda, da bi 14. novembra 2006 predstavil svoj predvajalnik Zune.

Nikogar pa ne more presenetiti, da je Microsoftu na področju integriranih tehnologij šlo približno tako slabo kot Applu na področju licenčne programske opreme in je Zune tako spremljala sramota v vseh njegovih generacijah.

Vendar je Apple šel še dlje in leta 2007 predstavil prvi iPhone, ki je v četrt leta presegel Microsoftove poskuse licenčne programske opreme za mobilne telefone Windows CE/Windows Mobile.

Tako Microsoftu ni preostalo drugega, kot da za pol milijarde dolarjev kupi podjetje, zahvaljujoč kateremu je lahko stopil na pot integriranih mobilnih naprav. Leta 2008 je torej prevzela takrat razmeroma priljubljeno mobilno napravo Danger, katere soustanovitelj je bil Andy Rubin, ki je bila pravzaprav predhodnik Androida, saj je bil v programskem delu sistem zasnovan na Javi in ​​Linuxu.

Microsoft je z Dangerjem naredil popolnoma enako kot z vsemi svojimi prevzemi, pri čemer si ga je nepremišljeno stlačil v grlo.

Iz Microsofta je izšel KIN – Microsoftova prva integrirana mobilna naprava, ki je na trgu zdržala 48 dni. V primerjavi s KIN-om je bil Zune še vedno velik uspeh.

Verjetno ni več presenetljivo, da je Microsoft, ko je Apple izdal iPad, ki si je zlahka pridobil naklonjenost celega sveta, hitro pohitel z odgovorom v obliki tablice Slate PC, v povezavi z dolgoletnim partnerjem HP. ki je bilo izdelanih le nekaj tisoč enot.

In tako je samo vprašanje, kaj bo Microsoft naredil z umirajočo Nokio, ki jo trenutno tlači v grlo.

Presenetljivo je, kako slepi so bili tehnološki mediji, da niso mogli videti nenehne erozije modela licenčne programske opreme, ki jo je povzročil Apple s svojimi integriranimi izdelki. Kako drugače razložiti navdušenje, ki ga je nastajajoči Android požel s temi mediji. Mediji so ga imeli za naslednika Microsofta, od katerega naj bi Android prevzel prevlado licenčne programske opreme.

Police s programsko opremo v trgovini Apple Store.

Google se je povezal s podjetjem HTC, da bi ustvaril Nexus – napravo, ki deluje izključno na Androidu. Toda po tem, ko je ta poskus propadel, se je Google tokrat povezal s Samsungom, da bi ustvaril še dva neuspeha, Nexus S in Galaxy. Njegov zadnji prodor v svet pametnih telefonov je izhajal iz partnerstva z LG, ki je ustvarilo Nexus 4, še en Nexus, ki ga nihče ne kupuje veliko.

Toda tako kot je Microsoft želel svoj delež na trgu tabličnih računalnikov, je želel tudi Google, zato se je leta 2011 osredotočil na spreminjanje Androida 3 za tablične računalnike, vendar je bil rezultat tako katastrofalen, da se je govorilo o tonah tabličnih računalnikov Nexus, ki polnijo skladišča, raztresena po vsem svetu. .

Leta 2012 je Google v sodelovanju z Asusom predstavil tablico Nexus 7, ki je bila tako grozna, da so celo najbolj zagrizeni oboževalci Androida priznali, da je bila zadrega za podjetje. In čeprav je Google leta 2013 popravil precejšen del napak, ni mogoče reči, da bi njegovim tablicam kdo zelo zaupal.

Google pa Microsoftu ni sledil le v modelu licenčne programske opreme in v spodrsljajih tako na področju pametnih telefonov kot na področju tablic, ampak ga zvesto kopira tudi v okviru predragih prevzemov.

Ker je verjel, da bo Google prodrl na trg integriranih naprav enako uspešno kot Apple, je leta 2011 kupil Motorola Mobility za 12 milijard dolarjev, vendar je Google na koncu stal veliko več milijard, kot bi lahko kadar koli zaslužil s tem nakupom.

Tako lahko rečemo, da je fascinantno, kakšne paradoksalne korake sprejemajo podjetja, kot sta Microsoft in Google, in koliko milijard porabijo za postali so podjetje, kot je Apple, čeprav že vsi vedo, da je model licenčne programske opreme že zdavnaj mrtev.

Vir: AppleInsider.com

.