Vratislav Holub Leta 2020 je Apple napovedal prehod na lastne čipe Apple Silicon za napajanje Applovih računalnikov in s tem zamenjavo Intelovih procesorjev. Tudi letos smo videli trio Macov z originalnim čipom M1, ob katerem nam je Apple dobesedno vzel dih. Videli smo razmeroma bistveno povečanje zmogljivosti in počasi nepredstavljivo gospodarnost. Velikan jo je nato dvignil na povsem novo raven z naprednejšimi čipi M1 Pro, Max in Ultra, ki lahko napravi zagotovijo dih jemajočo zmogljivost ob nizki porabi.
Lahko bi bilo te zanima
Jiří Filip Apple Silicon je računalnikom Mac dobesedno vdahnil novo življenje in začel novo obdobje. Rešil je njihove največje težave s pogosto nezadostno zmogljivostjo in nenehnim pregrevanjem, ki mu je botrovala neustrezna oziroma pretanka zasnova prejšnjih generacij v kombinaciji z Intelovimi procesorji, ki so se v takih razmerah radi pregrevali. Na prvi pogled se zdi prehod na Apple Silicon genialna rešitev za Apple računalnike. Na žalost ne pravijo zaman, da ni vse zlato, kar se sveti. Prehod je s seboj prinesel tudi številne slabosti in, paradoksalno, Macyju odvzel bistvene prednosti.
Apple Silicon prinaša številne slabosti
Seveda se že od prihoda prvih Applovih čipov govori o pomanjkljivostih, povezanih z uporabo drugačne arhitekture. Ker so novi čipi zgrajeni na ARM, se mora prilagoditi tudi sama programska oprema. Če ni optimiziran za novo strojno opremo, teče skozi tako imenovano Rosetta 2, ki si jo lahko predstavljamo kot posebno plast za prevajanje aplikacije, tako da jo zmorejo tudi novejši modeli. Iz istega razloga smo izgubili priljubljeni Bootcamp, ki je Applovim uporabnikom omogočal namestitev Windows poleg macOS in enostavno preklapljanje med njimi glede na njihove potrebe.
Tako je Apple predstavil prvi čip M1
Pri tem pa menimo (ne)modularnost kot temeljno pomanjkljivost. V svetu namiznih računalnikov je modularnost povsem običajna, saj uporabnikom omogoča prosto spreminjanje komponent ali njihovo posodabljanje skozi čas. Precej slabše je pri prenosnikih, a bi tu vseeno našli nekaj modularnosti. Na žalost vse to odpade s prihodom Apple Silicon. Vse komponente, vključno s čipom in poenotenim pomnilnikom, so prispajkane na osnovno ploščo, kar zagotavlja njihovo bliskovito hitro komunikacijo in s tem hitrejše delovanje sistema, hkrati pa izgubimo možnost, da posegamo v napravo in morebiti nekaj spreminjamo. njim. Edina možnost za nastavitev konfiguracije Maca je, ko ga kupimo. Kasneje enostavno ne bomo naredili ničesar z notranjostjo.
Mac Pro težava
To odpira zelo temeljno težavo v zvezi z Mac Pro. Apple ta računalnik že leta predstavlja kot resnično modularen, saj lahko njeni uporabniki spreminjajo na primer procesor, grafično kartico, dodajajo dodatne kartice, kot je Afterburner, po lastnih potrebah in imajo nasploh odličen nadzor nad posameznimi komponentami. Kaj takega pri napravah Apple Silicon preprosto ni mogoče. Je pa torej vprašanje, kakšna prihodnost čaka omenjeni Mac Pro in kako se bodo stvari s tem računalnikom dejansko odvile. Čeprav nam novi čipi prinašajo odlično zmogljivost in vrsto drugih prednosti, kar je sijajno predvsem pri osnovnih modelih, za profesionalce morda ni tako primerna rešitev.
Lahko bi bilo te zanima
Amaja Toman 
Na žalost se strinjam.
Nemodularnost in omejene možnosti uporabe aplikacij, ko vse niso podprte že z M1/2 (žal niti z Rosetto) je bil razlog, da sem se odločil za Windows.
Omenil bi še eno pomanjkljivost in to je podpora. Pri Macih z Intelom je bilo možno po koncu uradne podpore namestiti novejši OS zaradi univerzalnega nabora ukazov x86 in 95% stvari je delovalo brez težav, vključno z aplikacijami. Uporabnik bi tako lahko najnovejši MacOS namestil tudi na 15 let star MacBook. Enako velja za stare Windows računalnike, ko Windows 11 brez težav deluje tudi na 20 let stari strojni opremi. Pri Apple Silicon pa je zagon operacijskega sistema v rokah iBoota namesto UEFI, tako da je zagon operacijskega sistema kot na iPhonih in iPadih. Po Applovem prenehanju podpore ni več možnosti za nalaganje nepodprtega operacijskega sistema, zato bodo naprave postopoma izgubile združljivost aplikacij in se bodo končale.
Res je. Kakorkoli že, mislim, da je že dovolj modrih ljudi razmišljalo o tem in bo v prihodnosti ta problem rešen. še ne vemo kako. ampak ker je ta problem nastal, bo čas, da ga rešimo.
Osebno se ne vtikam v M1atd, ja, testi blablabla.. ampak v realnem delu ni razlike - vsaj kolikor sem videl. Delam predvsem v Motion in FCPx, in ko imam vedno promocije v HD v Motion, se M1 obnaša skoraj enako kot Intel in macmini18, tako da potrebuje enak čas za upodabljanje predogleda, o učinkih pa sploh ne govorim. , tam je prav tako obupno kot pri UHD Graphics 630 , ki je res kul. Demonstracij na YouTubu, da je izvoz pripravljen v tretjini ipd., pa ne rabim, ker je izvoz že končan in se lahko vmes sprostim :) In modularnost je res velik problem, Verjamem, da ne bi bil problem narediti tako, da bi plošče preprosto zamenjali neposredno iz Appla - kot kartice v matični plošči, vendar Apple to ne mara, saj želijo, da kupujemo nove stroje. čas :)
V "pravem delu" ni razlike. 🤣🤣🤣 Metanje lopate ti res ne bo pomagalo bolj kot zastarel model z Intel. Če pa delaš z računalnikom, je to velika razlika. Z intel pro 2020 sem prešel na m1 13 pro in zdaj 14pro in gre za generacijske razlike. Zmogljivosti mi sploh ni treba omenjati, vendar sta življenjska doba baterije in zmogljivost že zadosten razlog za nadgradnjo.
dogovor. MacBook Pro 16 z Intelom je zdržal približno 2 uri na bateriji, z M1 pa 10 ur. To je ena temeljna razlika.
Vse razumem in v smislu resničnega dela mislim, da preprosto med sestavljanjem, testiranjem in ustvarjanjem morate narediti karkoli v AppleMotion, zato M1 tega ne bo pokazal. To se mi zdi nekaj pomembnejšega od izvoza, v macminiju nimam svetilke. Delali smo na cca 7-8 apple strojih in samo enkrat sem začutil precejšen razcep med sestavljanjem in to je bil garbage mc pro :).
Zato si bom dovolil, da se tudi s tem ne strinjam:
– Še vedno imam 2 MacBooka
— i9 16“ v polnem ognju
— M1 16” pri zmernem ognju
Na tistem Intelu je FCPX popolnoma neuporaben že od vsega začetka. Ventilatorji dvignejo stroj nad mizo in uporabniški vmesnik brutalno zaostaja. Ni ga mogoče uporabiti! Klik na nekaj zahteva, da se pomaknejo, počakajo sekundo, da se uporabniški vmesnik stabilizira in nato kliknejo – sicer bom kliknil stran!
Prehod na M1 je bil zame nekaj čudeža. Vse je popolnoma gladko in popolnoma tiho…
Po mojih osebnih izkušnjah je Apple z arhitekturo M1 res spet skočil pred svet - dobro, saj se bo Intel moral začeti truditi (te težave s pregrevanjem in posledično padcem zmogljivosti imajo tudi podobno napihnjeni koncernski DELL-i z W10).
Zanima me, kdaj so bili MBP nazadnje modularni. Spomin je problem že vsaj 9 let, odkar se ukvarjam z njimi.
Zdaj imam M1 Max in se ne morem pritoževati :-)
Nova doba MacBookov se začne leta 2008 – takrat je prišel prvi Unibody MacBook Pro, ki je imel še vedno zamenljivo baterijo in disk formata 2,5" ter RAM pomnilnik, ki je bil v dveh režah, brez težav zamenjati. Pogon je uporabljal vodilo SATA in ga je bilo mogoče zamenjati z drugim 2,5-palčnim pogonom. Tudi osnovni model s 4 GB RAM-a je tako mogoče nadgraditi na 16 GB RAM-a + 2 TB/4 TB SSD. Od leta 2009 je bilo baterijo še vedno mogoče zamenjati, vendar je bilo treba odstraniti spodnji pokrov. Nato so leta 2012 prišli modeli Retina, pri katerih je bila baterija že prilepljena, ne pa privita, tako da jo je enostavno zamenjati samo s celotnim naslonom za dlani in tipkovnico, poleg tega pa je bil vgrajen tudi RAM. Disk je bil v reži hiter NVMe in se je dalo kupiti adapter, ki bi mi omogočil priklop klasičnega diska M.2 NVMe, tako da je bil SSD še razširljiv. Od leta 2016 je na plošči tudi shramba in MacBook tako prvič postane potrošniški izdelek z omejeno življenjsko dobo – za razliko od vseh drugih komponent se SSD z uporabo obrabi in ima vnaprej določeno življenjsko dobo – klasično okoli 200-300TBWrits (RAM, CPE in celotna preostala plošča ima praktično neomejeno življenjsko dobo, če ne vsebuje strukturnih napak in se uporablja v pravem okolju). Očitno so pri Applu končno spoznali težavo z Mac Studiem, kjer so SSD moduli že v reži, tako da je lahko ovca cela in volk sit - plošča ima dolgo življenjsko dobo in pomnilnik ni razširljiv (dajo krmilnik SSD na plošči, tako da nihče ne more nadgraditi), vendar plošča morda ne bo umrla po 3-5 letih uporabe skupaj z moduli SSD.
Po mojem mnenju je lahko enostavno razširljiv - preprosto boste lahko kupili/zamenjali število jeder za CPE ali grafiko in morda bodo na voljo reže za kartice drugih proizvajalcev.
No, ne vem, še en članek o ničemer... nezmožnost namestitve Windows in pomanjkanje programske opreme ni nič v primerjavi z vsemi prednostmi, ki jih ponujajo Applovi procesorji - brutalna zmogljivost, super nizka poraba (torej tudi odlična življenjska doba baterije) , se ne segreva, možnost izvajanja aplikacij Apple na Macu, odlična optimizacija programske + strojne opreme, zahvaljujoč dejstvu, da sta izdajatelji Apple.. zame očitno zmagam silicijeve procesorje Apple v celoti
Zato bi bilo čudno, če apple aplikacij ne bi bilo mogoče izvajati na macu :-D Verjetno ste mislili mobilne aplikacije...
Windows je mogoče zagnati prek Parallels in teče čisto v redu, tudi igre (podprte). Zame, na primer, World of Tanks teče hitreje na Mac Book Pro M1 prek Parallels kot na Mac Book Pro 16 v izvornem sistemu Windows, oboževalcem pa ni treba teči, tako da se počutite, kot da ste poleg letala, izklopljeno :-).