Michal Ždanský Ko se je leta 2007 na Macworldu pojavil prvi iPhone, so bili opazovalci navdušeni in po vsej sobi je bilo slišati glasen "vau". Tistega dne se je začelo pisati novo poglavje mobilnih telefonov, revolucija, ki se je zgodila tistega dne, pa je za vedno spremenila podobo mobilnega trga. A do takrat je iPhone prehodil trnovo pot in to zgodbo bi radi delili z vami.
Vse se je začelo leta 2002, kmalu po lansiranju prvega iPoda. Že takrat je Steve Jobs razmišljal o konceptu mobilnega telefona. Videl je veliko ljudi, ki so svoje telefone, BlackBerryje in MP3 predvajalnike nosili ločeno. Navsezadnje bi jih večina raje imela vse v eni napravi. Hkrati je vedel, da bodo vsi telefoni, ki bodo hkrati tudi predvajalnik glasbe, neposredno konkurirali njegovemu iPodu, zato ni dvomil, da mora vstopiti na mobilni trg.
Takrat pa so se mu na poti postavile številne ovire. Jasno je bilo, da bo telefon nekaj več kot naprava z MP3 predvajalnikom. Morala bi biti tudi mobilna internetna naprava, a takratno omrežje še zdaleč ni bilo pripravljeno na to. Druga ovira je bil operacijski sistem. Operacijski sistem iPod OS ni bil dovolj izpopolnjen, da bi upravljal številne druge funkcije telefona, medtem ko je bil operacijski sistem Mac OS preveč zapleten, da bi ga lahko upravljal mobilni čip. Poleg tega bi se Apple soočil z močno konkurenco, kot sta Palm Treo 600 in RIM-ovi priljubljeni telefoni BlackBerry.
Največja ovira pa so bili operaterji sami. Diktirali so razmere na mobilnem trgu in telefone so izdelovali tako rekoč po naročilu. Nobeden od proizvajalcev ni imel manevrskega prostora, da bi naredil telefone, ki jih Apple potrebuje. Operaterji so na telefone gledali bolj kot na strojno opremo, prek katere lahko ljudje komunicirajo prek njihovega omrežja.
Leta 2004 je prodaja iPoda dosegla približno 16-odstotni delež, kar je bil pomemben mejnik za Apple. Hkrati pa je Jobs čutil grožnjo zaradi vse bolj priljubljenih telefonov, ki delujejo v hitrem omrežju 3G. Kmalu naj bi se pojavili telefoni z WiFi modulom, cene pomnilniških diskov pa so nezadržno padale. Prejšnjo prevlado iPodov bi tako lahko ogrozili telefoni v kombinaciji z MP3 predvajalnikom. Steve Jobs je moral ukrepati.
Čeprav je Jobs poleti 2004 javno zanikal, da bi delal na mobilnem telefonu, se je povezal z Motorolo, da bi premagal oviro, ki so jo predstavljali operaterji. Takratni izvršni direktor je bil Ed Zander, nekdanji član Sun Microsystems. Da, isti Zander, ki pred leti skoraj uspešno kupil Apple. Takrat je imela Motorola bogate izkušnje s proizvodnjo telefonov, predvsem pa je imela zelo uspešen model RAZR, ki se ga je prijel vzdevek "Razor". Steve Jobs je sklenil dogovor z Zandlerjem, pri čemer je Apple razvil glasbeno programsko opremo, medtem ko sta se Motorola in takratni operater Cingular (zdaj AT&T) dogovorila o tehničnih podrobnostih naprave.
A kot se je izkazalo, sodelovanje treh velikih podjetij ni bila prava izbira. Apple, Motorola in Cingular so se zelo težko dogovorili tako rekoč o vsem. Od tega, kako se bo glasba posnela na telefon, kako bo shranjena, do tega, kako bodo na telefonu prikazani logotipi vseh treh podjetij. Toda največja težava telefona je bil njegov videz - bil je res grd. Telefon je bil predstavljen septembra 2005 pod imenom ROKR s podnaslovom iTunes phone, a se je izkazal za velik fiasko. Uporabniki so se pritoževali nad majhnim pomnilnikom, ki je zdržal le 100 skladb, in kmalu je ROKR postal simbol vsega slabega, kar je mobilna industrija takrat predstavljala.
Toda pol leta pred lansiranjem je Steve Jobs vedel, da pot do mobilne prepoznavnosti ne vodi prek Motorole, zato se je februarja 2005 začel na skrivaj sestajati s predstavniki podjetja Cingular, ki ga je pozneje prevzel AT&T. Jobs je uradnikom Cingularja takrat jasno sporočil: "Imamo tehnologijo, da ustvarimo nekaj resnično revolucionarnega, kar bo svetlobna leta pred drugimi." Apple je bil pripravljen skleniti večletno ekskluzivno pogodbo, hkrati pa se je pripravljal na to, da si bo moral izposoditi mobilno omrežje in tako postati v bistvu neodvisen operater.
Takrat je imel Apple že veliko izkušenj z zasloni na dotik, saj je že eno leto delal na zaslonu tabličnega računalnika, kar je bil dolgoročni namen podjetja. A za tablice še ni bil pravi čas in Apple je svojo pozornost raje preusmeril na manjši mobilnik. Poleg tega je bil takrat uveden čip za arhitekturo ARM11, ki bi lahko zagotovil dovolj energije za telefon, ki naj bi bil tudi prenosna internetna naprava in iPod. Hkrati bi lahko zagotovil hitro in nemoteno delovanje celotnega operacijskega sistema.
Stanu Sigmanu, takratnemu vodji Cingularja, je bila Jobsova ideja všeč. Takrat je njegovo podjetje poskušalo strankam spodbuditi podatkovne načrte in z dostopom do interneta in nakupi glasbe neposredno s telefona se je Applov koncept zdel odličen kandidat za novo strategijo. Vendar je moral operater spremeniti dolgo uveljavljen sistem, ki so mu koristile predvsem večletne pogodbe in minute, preživete na telefonu. A prodaja poceni subvencioniranih telefonov, ki naj bi pritegnila nove in dosedanje kupce, je počasi prenehala delovati.
Steve Jobs je takrat naredil nekaj brez primere. Uspelo mu je pridobiti svobodo in popolno svobodo nad samim razvojem telefona v zameno za povečanje hitrosti prenosa podatkov ter obljubo ekskluzivnosti in seksipilnosti, ki jo je predstavil proizvajalec iPoda. Poleg tega naj bi Cingular plačal desetino od vsake prodaje iPhona in vsakega mesečnega računa stranke, ki je kupila iPhone. Česa podobnega doslej še noben operater ni dovolil, o čemer se je med neuspešnimi pogajanji z operaterjem Verizon prepričal tudi sam Steve Jobs. Vendar je moral Stan Singman prepričati celoten upravni odbor Cingularja, da je podpisal to nenavadno pogodbo z Jobsom. Pogajanja so trajala skoraj leto dni.
hočem 2 del! zelo lep članek!
Počakati morate do naslednje sobote.
Res zanimivo. Veselim se nadaljevanja. Zdaj se ne zdi tako, ampak res je bila revolucija. :-)
Prej bi rekel, da se takrat ni zdelo tako. Zdaj tega ne moremo zanikati. In tudi tisti, ki sovražijo Apple, morajo priznati, da so prav po zaslugi iPhona dobili nove telefone od HTC itd.
Strinjam se z uporabnikom “Boocheck”…. Morda na trgu ni bilo tako popolnega dotika. Prišel je iPhone in nenadoma so vsi »kopirali« in koliko zaslonov na dotik je danes. Na stotine. morda na tisoče.
Leta pozneje je bila na trgu le ena dobra tablica. Potem je prišel Apple z revolucijo iPad. In koliko tablic in "kopirnih strojev" je zdaj?
:-! :D
Najhuje je to, da se večina touchpadov sploh ne da uporabljati, ker se sesuje in dela samo za dobro besedo :D to je isti Samsung Galaxy tab... iPad teče gladko, Samsung pa se sesuje..
Motorolo Rokr E1 imam še v škatli :-D
Mobitel mi je bil všeč, dolgo mi je zdržal in še vedno dela, ko sem ga nekam vzela, ni nihče vedel, kaj je! Zdaj sem skočil naravnost na Ip4 in zadovoljstvo, pa iz nostalgije včasih prižgem stari mobitel :D
Sem oboževalec Appla, če želiš prodati svoj Rokr, imaš kupca v meni XD.
Lep članek. Poklon Stevu, on je revolucionar v skoraj vsem, kar počne:D
Zelo privlačno napisano! Tako sem začel pogrešati nadaljevanje ...
Super članek, več prosim :)
Lepota. Nadaljujte prosim :-)
Hvala za zanimiv in privlačen članek.
Pred kratkim sem razmišljal o tem, kateri telefon bi kupil, če bi Apple izginil ...
Izbira je jasna - ALIGATOR. Res ali iphone ali upokojenski telefon brez fc. Ne razumem, kako ima lahko nekdo drug telefon kot iPhone.
iPhone je revolucija, ki določa smer, ostali pa se samo vlečejo v podobno smer in zaostajajo....Samsung in družba mislijo, da so tesno za Applom - to je dejstvo, vendar ne vidijo, da je Apple tudi na stotine koles pred njimi - z besedami oboževalca F1.
PS: Mislil sem z Aligatorjem. jaz sem norec? Seveda, vendar imam svoj ponos.
In ga imam. :D Ko mi ga je leta 2007 dal oče, da ga je nekje dobil (šel je na službena potovanja v Ameriko in na Kitajsko), nisem imel pojma, kaj držim v roki in kakšen potencial ima. JB je moral biti tam, ker brez njega telefon na Češkem ne bi delal. Telefon sem udobno uporabljal do lani, ko je moj oče spet dobil iPod touch 4g in sem prešel na retina zaslon in A4 čip :D Baterija iPhonu se je začela izprazniti, zato je bil zame dobra zamenjava .
Moj prvi iPhone je bil že 3G, kupil sem ga leta 2009, ko je izšel 3GS, vendar nisem videl smisla doplačevati, da bi se aplikacija zagnala nekaj sekund prej. Videl sem prednost v tem, da kljub temu, da imam starejši telefon, še vedno lahko posodobim iOS, od uvedbe ios 4 pa je na iphone 3g počasen. Tako sem si pol leta po lansiranju nabavil ios4 3GS. Videl sem razliko, zdaj je ok tudi s 4.3.3, vendar mi bo pogodba z operaterjem potekla na enem, tako da nameravam kupiti iPhone 5 ali kako se že imenuje.
http://www.mobilitysite.com/2006/02/is-this-the-apple-phone-weve-been-hearing-about/
– novinarska ideja o tem, kako bo izgledal Applov telefon. Leto vnaprej :D Tudi Apple se je odločil za uporabo dotikalne in ne V oblike mobilnika. (Po drugi strani pa tudi ta aluminijasta zasnova ne izgleda tako slabo.)
Nekoč sem videl članek, v katerem so bile vse te ideje o tem, kako bi lahko izgledal iPhone. In razen enega ali dveh, nista bila niti blizu pravemu iPhoneu, kot je bil na koncu predstavljen.
Še vedno ga aktivno uporabljam in čeprav ni tako hiter kot iPhone 4, me še nikoli ni pustil na cedilu. To je skoraj stvar srca!
Ko je moj 3G umrl, mi je žena kupila telefon Android. Če bi si izmislil reklamni slogan, potem verjetno: "Zakaj bi bilo preprosto, ko je Google Android tukaj" :-) Sicer pa bomba članek!!!
ad "desetine" z računa stranke: takšen poslovni model je bil dogovorjen z operaterji RIM (BlackBerry) že dolgo pred Applom...
Zelo razkošno napisan članek, v katerem sem izvedela marsikaj, o čemer nisem imela pojma :-) Zelo ga cenim in komaj čakam na naslednji del :-)