Zapri oglas

Minilo je nekaj dni, odkar smo bili priča predstavitvi novega procesorja z oznako M1. Ta procesor prihaja iz družine Apple Silicon in treba je opozoriti, da je to prvi računalniški procesor podjetja Apple. Kalifornijski gigant se je odločil, da bo z novim procesorjem M1 zaenkrat opremil tri izdelke – natančneje MacBook Air, 13″ MacBook Pro in Mac mini. Ob sami predstavitvi je Apple povedal, da M1 ponuja 8 jeder CPU, 8 jeder GPU in 16 jeder Neural Engine. Vse omenjene naprave bi torej morale imeti enake specifikacije – a je ravno nasprotno.

Če na Applovi spletni strani odprete profil MacBook Air, za katerega bi trenutno zaman iskali Intelov procesor, boste videli dve »priporočeni« konfiguraciji. Prva konfiguracija, ki jo imenujemo osnovna, zadostuje večini uporabnikov in je najbolj priljubljena. Z drugo "priporočeno" konfiguracijo dobite praktično le dvakrat več prostora za shranjevanje, to je 256 GB namesto 512 GB. Vendar, če pogledate bolj podrobno, lahko opazite eno majhno, nekoliko komično razliko. Medtem ko druga priporočena konfiguracija MacBook Air ponuja 8-jedrni GPE v skladu z opisom, osnovna konfiguracija ponuja "samo" 7-jedrni GPE. Sedaj se zagotovo sprašujete, zakaj je tako, ko pa naj bi bile specifikacije vseh omenjenih naprav s procesorjem M1 enake – to bomo razložili v nadaljevanju.

macbook_air_gpu_disp
Vir: Apple.com

Resnica je, da se Apple z novimi MacBook Airi zagotovo ne bo odločil za nobeno resolucijo. Pri teh dveh omenjenih konfiguracijah je mogoče opaziti nekaj, kar se imenuje združevanje procesorjev. Proizvodnja procesorjev kot taka je res zelo zahtevna in kompleksna. Tako kot ljudje tudi stroji niso popolni. Čeprav lahko ljudje delajo z natančnostjo do centimetrov, največ milimetrov, morajo biti stroji pri izdelavi procesorjev sposobni biti natančni do nanometrov. Dovolj je le minimalno nihanje ali nekaj mikroskopske nečistoče zraka in celoten proces izdelave procesorja se izjalovi. Če pa bi vsak tak procesor "vrgli stran", bi se celoten proces po nepotrebnem raztegnil. Teh okvarjenih procesorjev torej ne zavržemo, temveč le odložimo v drug zbiralnik.

Ali je čip popoln ali ne, se lahko ugotovi s testiranjem. Medtem ko lahko odlično izdelan čip deluje na najvišji frekvenci več ur, se lahko slabši čip začne pregrevati po nekaj minutah na najvišji frekvenci. Apple, po TSMC, ki je proizvajalec procesorjev M1, ne zahteva popolne dovršenosti v proizvodnji in je sposoben "poskusiti" tudi tak procesor, ki ima poškodovano eno GPU jedro. Običajni uporabnik tako ali tako ne bo prepoznal odsotnosti enega jedra GPU, zato si Apple lahko privošči tak korak. Preprosto povedano lahko rečemo, da osnovni MacBook Air v svojem drobovju skriva ne povsem popoln procesor M1, ki ima eno poškodovano GPU jedro. Največja prednost tega pristopa je predvsem prihranek stroškov. Namesto da bi zavrgel neuspešne čipe, jih Apple preprosto vgradi v najšibkejšo napravo iz svojega portfelja. Na prvi pogled se za tem postopkom skriva ekologija, a Apple s tem na koncu seveda zasluži.

.