Zapri oglas

Glavna prednost Appla je, da vse počne pod eno streho. To se nanaša na strojno opremo, tj. iPhone, iPad in računalnike Mac ter njihovo programsko opremo, tj. iOS, iPadOS in macOS. Do neke mere je to res, a druga plat medalje je neizpodbitno dejstvo, da ko pride do napake, je zanjo primerno "linčovan". Razmislite o proizvajalcu prenosnih računalnikov, ki kot operacijski sistem uporablja Windows. Pri takem stroju krivdo za napako pripišeš enemu ali drugemu, vendar jo Apple vedno ujame v svojih rešitvah. 

Z Mac Studio nam je Apple pokazal svoj novi čip M1 Ultra. Trenutno se veliko dogaja okoli te generacije čipov SoC. Hkrati je Apple že leta 1 prvič uporabil čip M13 v Mac mini, 2020" MacBook Pro in MacBook Air, medtem ko do danes pravzaprav še nismo videli naslednika, temveč le njegove evolucijske izboljšave. Apple skuša zmogljivost svojega čipa (pa naj bo z vzdevkom Plus, Max ali Ultra) potisniti v skrajne višine, zato določene vizije in inovativnosti ni mogoče zanikati. Toda vse, kar lahko ovira potencial njegovih strojev, ni ravno strojna oprema, temveč programska oprema.

Puščanje pomnilnika 

Najpogostejša napaka macOS Monterey je precej temeljna. Puščanje pomnilnika se nanaša na pomanjkanje prostega pomnilnika, ko eden od tekočih procesov začne tako močno porabljati pomnilnik, da se celoten sistem upočasni. In ni pomembno, ali delate na Mac mini ali MacBook Pro. Hkrati aplikacije niso tako zahtevne, da bi uporabljale celoten pomnilnik, a jih sistem vseeno obravnava tako.

Proces upravljanja Nadzornega centra tako porabi 26 GB pomnilnika, nekaj oken v brskalniku Firefox bo upočasnilo celoten stroj, da boste imeli čas skuhati kavo, preden nadaljujete z delom. Poleg tega se prikaže pojavno pogovorno okno, ki o tem obvešča, čeprav to sploh ni potrebno. MacBook Air ima lahko tudi težave, saj samo z odpiranjem nekaj zavihkov v brskalniku Safari poraba procesorja poskoči s 5 na 95 %. Verjetno tudi veste, da ima pasivno hlajenje, zato se celoten stroj začne precej neprijetno segrevati.

Prepogoste posodobitve 

Vsako leto nova programska oprema. Tako mobilni kot namizni. V redu je? Seveda. Za Apple to pomeni, da se o tem govori. Pogovarjajo se o novostih, pogovarjajo se o posamezni različici beta in o tem, kaj prinaša. Ampak to je problem. Povprečnega uporabnika novice ne zanimajo kaj dosti. Ni mu treba nenehno preizkušati vedno več možnosti, ko je ujet v svoj stil dela.

Pri Windowsih je Microsoft skušal imeti samo eno različico sistema, ki bi se neskončno posodabljala z novimi možnostmi. Naletel je, ker se o Windowsih ni več govorilo, in zato se je domislil njihove nove različice. Apple bi se moral osredotočiti predvsem na optimizacijo, vendar se za predstavitev ne sliši tako dobro, saj v bistvu potrjuje, da je nekje napaka in da ne deluje vse tako, kot bi moralo.

Potem, ko se domisli "revolucionarne" univerzalne nadzorne funkcije, potrebuje tri četrtine leta, da jo optimizira in uradno objavi. A bi koga motilo, če bi zanj izvedeli šele na letošnjem WWDC22 in bi bil na voljo jeseni leta v prvi Sharp različici prihajajočega macOS-a? Imamo torej še eno funkcijo beta, na katero se zaradi te oznake ne moremo več popolnoma zanesti. Apple je že napovedal datum svoje letošnje razvijalske konference in res me zanima, ali bomo videli še kaj drugega kot tepkanje po prsih, koliko novih funkcij in kakšen sistem bo prinesel. 

.